Stezica na Blejskem otoku

čoln Pletna Turizem Bled

Poklic pletnarja je zelo spoštovan in se že stoletja prenaša iz roda v rod.

Na Blejski otok boste nedvomno prišli s čolnom. Natančneje, s pletno, kot domačini pravijo plovilom, podobnim gondolam, ki plujejo po beneških kanalih, le dve uri in pol zahodno od Bleda. Vesla pletne bo v rokah držal član ene od le 23 družin, ki so v 18. stoletju dobile koncesijo za prevoz potnikov na ta čudežni diamant v biserni ogrlici narave, znani pod imenom Bled. 

Če bodo Disneyevi studii kdaj posneli glasbeni animirani film v slogu Ledenega kraljestva, ki bo vsebinske vzore iskal v slovanski mitologiji, ga bodo zagotovo posneli tukaj. Ko tujci pridemo sem, se nam zdi, da smo na filmskem prizorišču ali v Disneylandu … ali na filmskem prizorišču v Disneylandu. Naš prvi odziv je, da nekaj tako slikovitega preprosto ne more biti resnično. Pa vendar je: brezhibno fotogenična cerkvica na edinem otoku, ki se dviga nad svetlikajočo gladino alpskega jezera, odetega v nestvarno safirni odblesk. Kot da to ne bi bilo dovolj, na skalni pečini nad jezerom kraljuje veličastni grad, da letovišča iz 19. stoletja na eni strani jezera ter prstana secesijskih vil na drugi sploh ne omenjam. Niti scenograf ne bi mogel zasnovati tako elegantne postavitve.

bled island slovenia tourist organization© Janez Tolar, www.slovenia.info

Najbolj prepoznaven simbol Blejskega jezera je otok s cerkvijo Matere Božje na jezeru.

Romantična napetost narašča, ko pletna drsi proti otoku in je zvonik otoške cerkvice z vsakim zamahom vesel vse višji. Prav nič presenetljivo ni, da so staroslovanski predniki Slovencev na otoku najprej postavili poganski tempelj v čast Žive, slovanske boginje življenja. Rahlo klišejsko bo zvenelo, če rečem, da je v zraku nekaj magičnega, pa tega ne morem zanikati. Ni pomembno, v kaj verjamete ali kateri religiji pripadate, Blejski otok nekaj izžareva. Duhovni kraj je pač duhovni kraj in na našem planetu so določene geografske točke, ki jih začutijo ljudje različnih kultur, ne glede na to, kdo in kdaj jih obišče. In ta je ena od njih.

Ko pletnar zapelje v pristan, se proti obiskovalcem razlije slap 99 izklesanih kamnitih stopnic. Povzpeti se bom moral po njih, kar v meni zbuja občutek, da sem na romanju. Če je vaše potovanje verske, kulturne ali turistične narave ali pa ste prišli pojest nekaj sladkega (ne skrbite, takoj bomo prišli do tega), vse je dobro. Tu ste, na tem koščku nebes na zemlji, in to je čudovito.

Wedding, Bled island stairs

Blejski otok je priljubljeno prizorišče svete poroke parov katoliške, evangeličanske in pravoslavne vere.

Še vedno je živ običaj, da mora ženin para, ki se želi poročiti v cerkvi Matere Božje na jezeru, svojo nevesto nesti do vrha stopnic. Tako dokazovanje moškosti je priporočljivo le, če imate zdrav hrbet … in dobro zavarovanje. Povsem v redu bo, če se bosta z ljubljeno skupaj podala po stopnicah z roko v roki.

Te dni na otoku običajno mrgoli turistov, in vedno je bilo tako. Otok je bil znan cilj romarjev že pred prihodom krščanstva, njegova priljubljenost pa se je še okrepila po letu 1185, iz katerega izvirajo prvi zapisi o krščanski kapeli na otoku. Današnja cerkev je bila zgrajena leta 1465, po poškodbah, ki jih je utrpela v potresu leta 1509, pa je bila obnovljena v baročnem slogu. V 19. stoletju, ko se je Bled razvil v zdraviliško letovišče za petično avstro-ogrsko gospodo, in v času Jugoslavije, ko je bil Titov najljubši počitniški kraj, je bil obisk otoka obvezen del obiska kraja, čeprav je v tem novejšem obdobju obiskovalce privabljal bolj zaradi turističnih in kulturnih zanimivosti kot iz verskih razlogov.

Bled v jeseni© Jošt Gantar

Obisk Blejskega otoka je bil od nekdaj duhovno potovanje v sveti prostor.

Po beneških zgledih ima cerkev svoj samostoječi zvonik, campanile, in vzpon na vrh zvonika obiskovalca nagradi z osupljivimi razgledi na jezersko obalo in Blejski grad ter mu razkrije neverjetni mehanizem ure v zvoniku. Nedavno obnovljena notranjost cerkve navdušuje z bleščeče belimi stenami, z bleščavo katerih se lahko meri le svetlikajoča pozlata rezbarij poznobaročnega oltarja. Najrazkošnejši je glavni oltar: v tronu je kip Marije z detetom, ob strani pa stojita presenetljiva kipa srednjeveškega svetniškega para, Henrika II in njegove žene Kunigunde (veliko ime evropske zgodovine). Par si je svetniški status prislužil v zahvalo, ker sta velik del svojega posestva, vključno z Bledom in gradom, podarila briksenškim škofom. Škofje, ki so Bledu vladali s sedeža v italijanskih Dolomitih, so nato Blejski grad z okolico sicer dali v najem vrsti fevdalnih gospodov, Henriku in Kunigundi pa je darilna listina prinesla svetništvo, zato sta na oltarju prikazana kot svetnika in ne kot mecena.

Za večino turistov je osrednja točka obiska otoka zvon želja. Čeprav je bil zvon izdelan že leta 1534, je običaj zvonjenja mnogo mlajši. Lokalna legenda pravi, da je mlada vdova Poliksena, žena enega od fevdalnih najemnikov Blejskega gradu, izdelavo zvona naročila v spomin na svojega umrlega moža. Ko so zvon s čolnom peljali z obale na otok, se je nad jezerom nenadoma razbesnela nevihta, ki je potemnila nebo in potopila čoln, zvon in posadko. Pravijo, da zvon še vedno leži na dnu jezera in odzvanja iz globin. Mnogo let kasneje je papež slišal žalostno Poliksenino zgodbo in ukazal, naj za otok izdelajo nov zvon, ki zdaj zvoni v cerkvi (ne pa, naj opozorim, v zvoniku poleg cerkve). Vrv zvona visi s stropa pred glavno ladjo, in če jo močno potegnete, bo zvon zadonel in vam izpolnil željo. Domačini radi povedo, da se želja ne izpolni takoj, prav tako kot je treba počakati še trenutek, potem ko potegnete vrv, preden visoko nad sabo zaslišite mogočni zven zvona.

bled island church interior© Tomo Jeseničnik

Vrhunec obiska Blejskega otoka je zagotovo zvonjenje zvončka želja, ki bo molitve za dušo ponesel Devici Mariji.

Povzpnite se po 99 stopnicah, oglejte si cerkev, pojdite na vrh zvonika, pozvonite na zvon želja in se sprehodite po otoku. To bo odlično spodbudilo vaš apetit. Potreba po potovanju, s katerim si izpolnimo srčno željo, je del privlačnosti romanja. Ko sem odraščal, sem s svojimi starši odhajal na drugačna romanja – tista kulinarična. Odpravili smo se na dolgo pot, da bi za nagrado obiskali določeno restavracijo in privoščili posebne jedi, o katerih smo brali in si jih želeli pokusiti. Če ste romar moje vrste, je na otoku nekaj tudi za vas. Po vsej lepoti in kulturi se boste lahko nagradili še z nečim okusnim. 

Danes se Blejski otok ponaša z dobro delujočo infrastrukturo, še v 60-tih letih prejšnjega stoletja pa je na otoku živela ena družina, tu redila živino, in celotna organiziranost je bila mnogo manj formalna kot je danes. Danes je otok uradno v upravljanju Blejske župnije. 

Poticnica interier Blejski otok© Tomo Jeseničnik

Slaščičarna Potičnica na Blejskem otoku.

Potičnica, otoška slaščičarna, naj bo vaš zadnji postanek, potem ko ste si že ogledali kulturne znamenitosti. Ogledi oltarjev in vzponi na zvonike lahko človeka prav sestradajo.

Potičnica, kot namiguje že ime, je kraj, kjer je doma: potica. V besedi potica se skriva beseda »pot«, in poti na Blejski otok, kjer vam jo bodo postregli, res ne želite zamuditi. Potico najbolje opišemo kot v kolač, prstanu podobne oblike, zvito testo z različnimi nadevi. Zvitek potice se nato umesti v poseben lončen model ali potičnik. Najpogosteje je potica nadevana z mletimi sladkanimi orehi, Potičnica pa slovi po tem, da ponuja širok izbor potic z najrazličnejšimi nadevi, in pokusite jih lahko, kolikor vam poželi srce. Prav vsak dan gostom ponudijo šest ali osem različic potice. Nekateri nadevi so bolj tradicionalne narave, recimo pehtran (Slovenija je edina država, ki v svoji kulinariki pehtran uporablja le v slaščicah), lahko pa poskusite tudi čokoladno ali lešnikovo ali makovo ali kakšno drugo potico, s sladkim ali slanim nadevom (bi kdo košček ocvirkovce?). Ne morete zgrešiti, in nič ni bolj tipično slovenskega kot kos (ali pet kosov) potice, ki si ga privoščite potem ko ste pozvonili na zvon želja na Blejskem otoku. In naj obvelja (čeprav upam, da moja tašča tega ne bo prebrala), da je to najboljša potica, kar sem jih kdaj jedel.

Bled Island Potica Cake Blejski otok

Potica, tradicionalno slovensko praznično pecivo.

Potica na Blejskem otoku je spečena z veliko ljubezni in spoštovanja do lokalne tradicije in sonaravnega bivanja. V slaščičarni boste to opazili na vsakem koraku, saj je celo oprema izdelana iz orehovega lesa, kot poklon orehovi potici. Tu ne boste dobili potice s kokosovim nadevom, čeprav je sicer zelo priljubljena, ker kokos v Sloveniji ne raste. Vse je v globokem sozvočju z lokalno dediščino in del gibanja zelenega turizma, ki je Sloveniji prinesel mednarodni ugled in nagrade.  

Kot turist boste občudovali cerkev in razgled z zvonika, in pozvonili na zvon želja. Uživali boste v vožnji s pletno na otok in nazaj na obalo, in se predajali občutku čarobnosti in tradicije ter lastnemu romanju. A eno tistih redkih zadovoljstev, ki jih doživi le malokateri turist, je priložnost spoznati domačine. Prebivalci Bleda, predvsem tisti, ki cenijo tradicijo in zgodovino, poznajo zgodbe, in pomagajo običajem, da živijo naprej, domačini, ki želijo ljubezen do svojega doma deliti z obiskovalci, ti so živi promotorji kulturne dediščine. In možnost, da lahko spoznate tople in strastne domačine Bleda, da izkušnji obiska tega turističnega kraja novo razsežnost.

Ko je vaš zvon želja že izzvenel in preden vas bo pletna odpeljala nazaj na obalo, pa zgrabite košček slovenske kulinarične kulturne dediščine, potico, in naj vam kaže pot na celotnem potovanju.


O avtorju

Znamka_Bled_Noah_Charney103© Boris Pretnar

Dr. Noah Charney je ameriški avtor številnih knjižnih uspešnic in profesor umetnostne zgodovine, ki že vrsto let živi v Sloveniji. Odrasel je v ameriškem mestu New Haven, podiplomski študij pa je opravljal na inštitutu The Courtauld Institute ter na univerzah v Cambridgeu in v Ljubljani. Napisal je 13 knjig, med katere spadajo tudi številne mednarodne knjižne uspešnice, kot denimo »Slovenologija: življenje v najboljši državi na svetu in popotovanje po njej«, ki vsebuje eseje o njegovih dogodivščinah, ki jih je doživel med življenjem v Sloveniji, ki ji pravi »najboljša država na svetu«. V prvih šestih mesecih je bilo prodanih več kot 3.000 izvodov knjige. Njegovo delo »Večni arhitekt: življenje in delo Jožeta Plečnika, modernističnega mistika« je osvojilo drugo mesto na razpisu za slovensko književno nagrado, na arhitekturnem bienalu v Novem Sadu pa je prejelo nagrado za najboljšo knjigo. Charney je sicer specializirani strokovnjak na področju umetnostne zgodovine in umetnostnega kriminala, postal pa je tudi specialist za Slovenijo, saj o njej redno piše za večje časopise, kot sta denimo The Guardian in Washington Post. Če želite o njegovem delu izvedeti več, si oglejte spletno stran noahcharney.com, lahko pa se mu pridružite tudi na družabnih omrežjih, kjer poroča o svojih dogodivščinah v »najboljši državi na svetu«.