Zgodovina Bleda

Bled skozi čas

Začetki Bleda

Rodovitna zemlja, varno zavetje grajskega hriba in otoka so vabili naseljence v Blejski kot. Prvi, še redki sledovi človeka na Bledu so iz kamene dobe. V železni dobi, ko so v alpskih krajih pričeli pridobivati železo, je bila naselitev gostejša. Pod plastjo slovanske nekropole na Pristavi pod Gradom so arheologi odkrili 80 žganih grobov iz starejše železne dobe (800 do 600 pr.n.š.), keltske in rimske najdbe pa so skromnejše. Bled so gosteje naselili šele Slovani, in sicer v dveh valovih. Najbrž so bila slovanska naselja prav tam, kjer so v poznejšem srednjem veku zrasle objezerske vasi Mlino, Želeče, Zagorice, Grad in Rečica. Znanih je več grobišč: Žale - današnje pokopališče (arheološka izkopavanja leta 1894), park sedanje Vile Bled (1929), nekropola v Želečah (1937), velika nekropola na Pristavi pod gradom (1948 do 1951), grobišče na sedanjem parkirnem prostoru pod vhodom na Grad (1960, 1968), nekropola na Blejskem otoku (1962-1966).

Naselitev Slovanov

Prvi val slovanske naselitve na Bledu sega v 7. stoletje, drugi pa je zajel blejsko kotlino med 9. in 10. stoletjem. Najdbe iz prve naselitve ilustrirajo kulturo slovanske državne tvorbe kralja Sama (632-658) in poznoantične tradicije v teh krajih. Najdbe iz druge naselitve, kot so pridatki v grobovih (uhani v obliki polmeseca z emajlom in gravuro, obsenčni obročki, okrogle broše in železni noži), pa kažejo na zgodovinski razvoj Bleda do 10. stoletja (del jih je razstavljen v muzeju na gradu).

Briksenški škofje

Po slovanskih državnih tvorbah so prišli naši kraji najprej pod frankovsko (Karel Veliki, 782) in nato pod nemško oblast. Leta 1004 je cesar Henrik II. podaril briksenškemu škofu Albuinu Bled z ozemljem med obema Savama, leta 1011 pa še Blejski grad (fotokopija originalne darilne listine je v muzejski zbirki na gradu). Dogodek je velika prelomnica v blejski zgodovini. V imenu škofov so upravljali to gospodarstvo najprej škofovi ministeriali, nato pa tudi podložni vitezi, ki so uveljavljali fevdalno oblast. Nastale so velike spremembe v oblikovanju posesti in poselitvi tega ozemlja. Sredi 14. stoletja so briksenški škofje opustili neposredno upravo blejske lastnine in jo dali v zakup dotedanjim upraviteljem von Kreighom. Zaradi kratenja pravic in grobega ravnanja s tlačani so se kmetje leta 1515 pridružili boju za "staro pravdo" v vseslovenskem puntu. Leta 1558 je Blejski grad prevzel v zakup zaščitnik protestantizma Herbert VII. Turjaški (Auersperg). Do sredine 18. st. so bili zakupniki le plemiči, kasneje pa tudi meščani, ki so na gradu le redko bivali. Po 800 letih briksenške oblasti je Bled postal z ukazom dunajske dvorne komisije leta 1803 državna last.

© Vizualist

V letih od 1803 do 1813 je bil v sklopu Ilirskih provinc pod Napoleonovim cesarstvom, nato pa je prišel spet v roke avstrijskega cesarja. Ta je leta 1838 poslednjič vrnil Bled briksenškim škofom. Deset let kasneje je tamkajšnje gospodarstvo z odpravo podložništva izgubilo značaj fevdalne gospodarske in družbene enote.

V drugi polovici 19. st. se je Bled močno spremenil. Značilne gorenjske vasi, od sr. veka zaprte enote, so se združile, dohodki so se zmanjšali in Briksen je leta 1858 prodal blejsko posest Viktorju Ruardu, lastniku jeseniške železarne. Ta je obdržal grad, jezero in gradbena zemljišča okoli njega, drugo pa je prodal Kranjski industrijski družbi. Leta 1882 je Ruard prodal posest dunajskemu veletrgovcu Adolfu Muhru, leta 1919 pa je kupil grad z jezerom blejski hotelir Ivan Kenda, torej sta prešla v slovenske roke. Leta 1937 ju je prevzela Zadružna gospodarska banka in končno odkupila Dravska banovina. Med drugo svetovno vojno je bil na Bledu sedež vojaške in civilne uprave nemškega okupatorja, leta 1960 pa je kraj pridobil status mesta. Današnje mestno naselje Bled je nastalo iz več manjših vasi, razporejenih okoli jezerske kotanje. Vasi Grad, Mlino, Rečica, Želeče in Zagorice so nastale v zgodnjem srednjem veku. Te vasi so se šele zadnjih sto in nekaj let zaradi gospodarstva in turizma tako povezale, da je nastalo enotno naselje.

Zgodovina turizma

Začetki turizma

Med prve obiskovalce Bleda lahko štejemo romarje, ki so iz Kranjske, Koroške, Štajerske, Primorske, Furlanije in Avstrije romali k Mariji na otoku. Poleg pobožnih opravil so občudovali tudi lepote kraja in s pripovedovanjem o doživetjih privabljali vedno več romarjev. Ob teh preprostih ljudeh je na Bled prihajala tudi gospoda. Janez Vajkard Valvasor, domači plemič in polihistor Kranjske, je leta 1689 napisal knjigo Slava vojvodine Kranjske, v kateri med drugim poroča tudi o blejskih termalnih vrelcih. Grajski skrbnik Weidmann je zaradi velikega navala zdravja potrebnih ljudi, ki jim je moral izkazovati pozornost, želel razdreti in zasuti zajetja vrelcev, vendar mu niso dovolili. Ljudje so še prihajali, se kopali in Valvasor pravi, da tudi ozdraveli. Velika nevarnost za preprečitev razvoja blejskega zdraviliškega in turističnega razvoja je bil poleg Weidmanna tudi kasnejši grajski oskrbnik Ignac Novak. V letih od 1782 do 1787 je večkrat predlagal, da bi jezero osušili in pridobili rodovitno polje ter ilovico z jezerskega dna kot surovino za opekarno. Kranjski deželni zbor je Novakov predlog odklonil. Leta 1822 so prekrili vrelce z leseno lopo. Ker niso bili posebno topli (23 °C), so vse bolj prihajali na Bled tudi obiskovalci, ki jim zdravilnih vrelcev ni bilo mar, pač pa so občudovali idilično lepoto kraja in pokrajine.

© Tomaž Sedej

Sloviti angleški naravoslovec sir Humphray Davy je ta kraj imenoval "najlepši, kar jih je videl v Evropi". V času prebujanja narodne zavesti so prihajali mladi in stari ter v nacionalnem navdušenju za skladnimi obrisi otoške cerkve iskali hram slovanske boginje Žive in senco lepe Bogomile, njene svečenice.

Zdravstveni turizem in Arnold Rikli

Začetki intenzivnega razvoja turizma segajo v leto 1855, ko je švicarski zdravilec Arnold Rikli med prvimi spoznal vrednost in prednost podnebnih danosti in ugodnega položaja Bleda za dolgo kopalno sezono. Ustanovil je Naravni zdravilni zavod in pričel uveljavljati svojo metodo zdravljenja. Če je hotel privabiti goste, je potreboval kopališča, urejene sprehajalne in izletniške poti ter namestitvene zmogljivosti.

Rikli je l. 1895 nasproti sedanjega hotela Park (današnja Kazina) dal postaviti preprosto leseno kopališče v švicarskem slogu in Zdravstveni zavod, kjer je imel svojo "ordinacijo", kuhinjo, jedilnico in upravne prostore. Za nastanitev pacientov je pod kostanjevim parkom postavil ute, značilne za njegovo metodo zdravljenja. Zaradi vse večjega zanimanja je bilo l. 1899 zgrajeno novo, večje kopališče. Sestavni del Riklijevega zdravljenja so bile kopeli, in sicer v jezeru in kopališču. Za kopanje so uporabljali dva hladna vrelca z 10 °C in 15,6 °C. Poleg tega je priporočal tople in parne kopeli. Obvezno je bilo še sončenje na galerijah v kopališču. V svoj zdravilni program je uvrstil tudi sprehode. Izbral si je več izletniških točk v okolici Bleda, jih razdelil po težavnostnih stopnjah, ločeno za moške in ženske. Na teh točkah je postavil igrišča za balinanje in kegljanje. Pri Riklijevem zdravljenju je veljal strog dnevni red, ki so se ga morali držati vsi pacienti. Zgodnjemu vstajanju med 5. in 6. uro so sledili sprehodi in gibanje na zraku, pri čemer so jemali zajtrk kar s seboj.

Za boljšo prekrvavitev so se po rosni travi sprehajali bosi. Po vmesni uri počitka je bilo približno ob 10. uri na vrsti sončenje in kopanje. Med opoldanskim odmorom, ki je trajal do druge ure, so imeli skromno kosilo, popoldne pa so nadaljevali s kopanjem, sončenjem in sprehodi. Ob pol šestih je bil glavni dnevni obrok in šele potem so bili prosti. Prehrana je bila vegetarijanska, meso je bilo na jedilniku le izjemoma oziroma ga je bilo treba posebej plačati. Rikli je prebil na Bledu polnih 52 let. V tem času je bil, kot poudarja dr. Mirko Kalin, eden najbolj znanih naravnih zdravnikov za atmosferične kure. Njegovo zdravljenje je po mnenju dr. Kalina pomagalo proti mnogim boleznim, na primer proti revmatizmu, migreni, nespečnosti, histeriji, slabokrvnosti, slabi prekrvavitvi in debelosti. Poleg Riklijevih pacientov je Bled privabljal vse več tistih, ki so hoteli preživeti počitnice v zdravem, predvsem pa lepem okolju.

Po letu 1870, ko je z dograditvijo železniške proge Trbiž – Ljubljana kraj dobil svojo železniško postajo v Lescah, na kateri so se ustavljali mnogi osebni in brzovlaki, je število blejskih obiskovalcev neprestano raslo. Že leta 1903 je prejel Bled na veliki mednarodni razstavi zdraviliških krajev na Dunaju zlato medaljo, leta 1906 pa so ga uradno prišteli med pomembne turistične kraje cesarske Avstrije.

© Jošt Gantar

Med obema vojnama je ostal Bled najbolj svetovljansko letovišče v Jugoslaviji in poletna rezidenca Karađorđevićev. Obiskovali so ga mnogi domači in tuji gostje. Postal je središče političnega in diplomatskega življenja v poletnih mesecih. Po drugi svetovni vojni so tod nadaljevali s turistično tradicijo ter prevzeli in prenovili večino gostinskih in turistično-rekreacijskih objektov, ki so prešli v slovenske roke. Zaradi Titove rezidence v Vili Bled so obiskali Bled mnogi državniki, politiki in kulturni delavci iz domovine in tujine. Vila Bled je danes preurejena v hotel najvišje kategorije in lahko sprejme tudi najzahtevnejše goste.

Arnold Rikli pa ni pozabljen. Oboževalci so mu ob njegovi 50-letnici delovanja postavili spomenik na Straži, viden je še danes, izdali pa so tudi spominsko plaketo. Turistično društvo Bled mu je ob 125-letnici delovanja v Zdraviliškem parku postavilo spomenik. Njegove metode, združene s sodobno terapijo, pa nadaljujejo danes v hotelu Rikli Balance v mediko-regenerativnih programih z Riklijevim izročilom.

© Jošt Gantar