Bled onkraj blejske kremne rezine: Enodnevno popotovanje za hranoljubce

Kulinarika_appetizer_Garden_village_Bled_Noah_Charney© Boris Pretnar

Zapomnite si moje besede, jedli boste kremno rezino. O da, jedli boste slavno blejsko kremno rezino in uživali v vsakem trenutku. Seveda v bistvu nimate druge izbire, kajti blejska kremna rezina je obvezna. Je tudi neverjetno slastna in prava kulinarična poslastica, ki je vredna potovanja. V bistvu je tako slavna, da je skoraj kliše. Kar je povsem v redu – obstaja pač razlog, zakaj desettisoči turistov vsako leto obiščejo Bled, občudujejo prekrasne razglede, uživajo v naravi in pokusijo lokalno kulinarično posebnost, o kateri so slišali toliko lepega. V naši družini smo se vedno veselili počitnic, ki so temeljile na jedeh, ki smo jih želeli pokusiti. Enkrat smo se celo odpravili na večurno pot od doma v ameriškem mestu New Haven v Baltimore, da bi si privoščili tamkajšnji ocvrti krompirček (zadnji sedež avta smo napolnili s tremi polnimi vedri krompirčka in se podali nazaj domov v omami, ki jo lahko ustvari le ocvrta hrana). Hrana nas je vodila okrog sveta, in vse, kar smo še počeli na dopustu, je bilo le preganjanje časa med dvema obrokoma. Smo pač družina, ki sede na letalo in se pripelje v Slovenijo le zato, da pomlati blejsko kremno rezino. Torej, če ste tukaj, si jo privoščite – ne bo vam žal.

Gastronomska kulturna dediščina Bleda pa je mnogo več kot kremna rezina. Ta je le vrh metaforične večplastne kremne ledene gore. Če že priletim v Slovenijo, pa čeprav je glavni namen mojega obiska pojesti kos (ali pet kosov) blejske kremne rezine, potem želim vedeti, kaj še lahko dobrega jem, ko sem tukaj. V vsakem dnevu je prostora za tri obroke (ali, če sem pošten, za toliko, kolikor si jih zaželite), kar pomeni, da imate dovolj časa, da pokusite vse lokalne dobrote. In ena mojih najljubših navad je ne le pokusiti najpristnejšo lokalno hrano in pijačo, ampak tudi spoznati ljudi, ki te dobrote izdelujejo ter slišati njihove zgodbe.

blejska-kremna-rezina-2© Boris Pretnar

Zame je torej raziskovalno popotovanje po blejski gastronomiji onkraj blejske kremne rezine prava zabava. Zavod za turizem Bled mi je pripravil dan, poln dogodivščin, s šestimi postanki, od katerih je le eden v centru Bleda, kamor se zgrinja večina turistov. V središču Bleda, najlepše slovenske turistične destinacije, lahko preživite večino svojega obiska, mene pa je zanimalo, kaj kraj ponuja poleg noro fotogeničnega gradu in otoka s cerkvico. New York je mnogo več kot le Broadway in Kip svobode in tudi Bled je mnogo več kot le vsota svojih turističnih zanimivosti. Želel sem se pregristi skozi krajevne poslastice, za katere še nisem slišal, zato sva se s fotografom Borisom na enega prvih peklensko vročih poletnih dni z zemljevidom v roki podala do šestih ključnih lokacij na obrobju Bleda, ki so jih na zemljevidu Bleda obkrožili najini znanci s Turizma Bled.

Garden Village Bled

Garden_village_Bled_biotop_Bled_Noah_Charney© Boris Pretnar

Najin prvi postanek je bil Garden Village Glamping Resort. Čeprav je le lučaj od jezerske obale, se obiskovalcu zazdi, kot bi se nenadoma znašel v samotnem gozdu, kjer bo lahko izživel svoje otroške sanjarije o luksuznem kampiranju v drevesni hišici. Garden Village ponuja več različnih tovrstnih nastanitev. Nizki šotori v globeli čepijo na pilotih nad potokom, ki se pomirjajoče žuboreč vije iz smeri jezera. Nekaj višje na pobočju stojijo dvonadstropni šotori, ki so izdelani skoraj izključno iz lesa in 100-odstotnega bombaža (tu ne boste našli umetnih materialov) in opremljeni kot samostojne luksuzne hotelske sobe. Edino, kar spominja na kampiranje, so skupne kopalnice. Prava mojstrovina pa je šest glamuroznih dvonadstropnih objektov, ki dobesedno gnezdijo v drevesnih krošnjah. Brez težav sem si predstavljal, kako bi bili moji štiri in šestletni hčerki povsem iz sebe od navdušenja, če bi lahko bivali v drevesni hiši, še predvsem, če bi vedeli, da je skoraj celotno zgornje nadstropje notranja trampolinska mreža, na kateri lahko ležiš (ali seveda skačeš). Apartma za mladoporočence, najprestižnejši od vseh, ima celo dvižni most, ki, kot se pošali vodja trženja Bogdan Capuder, poskrbi, da mladega para nihče ne moti, pa tudi, da ženin na poročno noč ne more uiti iz objema svoje ljubljene. Garden Village v bistvu bolj spominja na obmorska letovišča. Tu je požarni bazen, v katerem se je mogoče kopati in do katerega sega prodnata plaža, posejana z ležalniki, in kurišče, v katerem vsak večer prasketa ogenj in vabi goste, da posedijo ob njem s kozarcem vina v roki in se sprostijo v družbi drugih gostov.

Vrtnarija_restaurant_Garden_village_Bled_Noah_Charney© Boris Pretnar

Restavracija, ki je odprta tudi za zunanje goste, je v marsičem edina na svetu. Potoček dobesedno teče skoznjo in vsaka miza je travnata površina, na kateri postrežejo hrano. Namesto lončnic na mizah rastejo sveža zelišča in celo solata. Ko je direktor za nas naročil sok iz bezgovih cvetov, se je natakar sprehodil od mize do mize, da bi nabral pest svežih zelišč, ki jih je nato vmešal v sok. Vse, kar vam bodo tu postregli, je hiperlokalno in prav ničesar ni, kar ne bi izviralo iz bližnje okolice. Če vas navdušuje vse, kar je lokalno, potem je to pravi kraj za vas. V resortu uspevajo številna sadna drevesa in zelenjavni vrtovi, da lahko osebje kar na mestu samem pridela in izdela čim več, kot je mogoče. Garden Village sledi načelu družbe brez odpadkov: z organskimi odpadki hranijo prašiče avtohtone slovenske pasme Krškopoljski prašič (»krškopoljci« veljajo za najboljšo prašičjo pasmo za pršut in druge delikatese, katerih sestavina je meso z visokim prirastom masti), te pa na koncu postrežejo gostom – čudovit prikaz prehranjevalne verige.

 

Vrt okusov

Garden_of_tastes_Bled_Noah_Charney© Boris Pretnar

Z Borisom sva se odpeljala v vas nedaleč od Bleda, kjer naju je elegantna Mateja Reš pozdravila na svojem dvorišču, na popolno urejeni trati z bližnjo cerkvico in vrhovi Alp v ozadju. Pod pokrito teraso je zunanja kuhinja, v kateri je Matejin sin ravno ločeval peclje od bezgovih cvetov, ki jih je nabral nekaj metrov stran. Mateja je najverjetneje najbolj znana kot ustvarjalka Blejskih čajev, ki so naprodaj v blejskih trgovinicah. Sestavine njenih čajev se spreminjajo glede na zelišča, ki v določenem letnem času rastejo v okolici in na njenem skrbno urejenem vrtu. Majhne količine so obvezne, saj Mateja vsa zelišča nabere ročno in jih tudi posuši.

Garden_of_tastes_herbs_Bled_Noah_Charney© Boris Pretnar

To pomeni, da so njene izkušene roke skrbno izbrale in pripravile vsak listič in cvet v izdelkih, ki jih ponuja gostom. Za obiskovalce pripravi tudi kulinarične delavnice v različnih jezikih, prilagojene željam gostov, ki si morda zaželijo delavnico o lokalnih zeliščih in cvetlicah ali pa bi se radi naučili speči tradicionalne slovenske sladice, na primer potico, ali si privoščili piknik v naravi. V prijetni družbi Matejinega psa se podamo čez cesto, kjer se vije labirint, ki ga krasijo in razmejujejo lokalno cvetje in zelišča. Mateja naju povabi, da se sprehodiva po labirintu in vdihavava vonj zelišč, ki jih je ogrelo sonce, v pravi zeliščni meditaciji.

 

Prgarija - Zasip, vasica hruške tepke

Prgarija_Zasip_Bled_Noah_Charney© Boris Pretnar

Po tem postanku sva se odpravila naprej, v bližnjo vasico Zasip, ki jo je France Prešeren, največji slovenski pesnik in predstavnik slovenske romantike, opisal kot »oltar Gorenjske« in duhovno srce tega hribovitega predela Slovenije. V pogovorni rabi je to območje znano kot Prgarija, slavo pa dolguje posebni vrsti hruške, tepki, ki raste le v Sloveniji in Avstriji. Suhe tepke so imenovali prge, in ime Prgarija bi lahko prevedli tudi kot »dežela suhih hrušk«. Še preden sem jo obiskal, sem vedel, da mi bo všeč – vsak kraj, ki je znan po eni izstopajoči posebnosti, mi je ljubši kot tisti, ki združuje več povprečnih lastnosti. Na svojih tečajih pisanja rad poudarim, da nas tisto, kar je specifično in, iskreno rečeno, malce čudno, veliko bolj privlači in se nam hitreje zapiše v spomin kot kar koli generičnega. Torej, vasica, ki je daleč naokrog znana po suhih hruškah. Kupljeno!

Kot nam povedo zgodbe domačinov, je avstro-ogrska cesarica Marija Terezija v 18. stoletju ukazala ljudem, naj za preprečevanje lakote, ki je pestila predvsem revnejše dežele, množično nasadijo različne poljščine, tudi hruške. Območje okrog Bleda in Zasipa je bilo tako revno, da so bile tepke včasih vse, kar so imeli ljudje pri hiši in morali so najti številne načine, kako jih uporabiti. Zasip je postal »točka nič« za pripravo neverjetnega števila jedi, v katerih se kot sestavina uporablja ta posebna vrsta hruške. Najbolj znan pripravek je tepkovec, destilirana alkoholna pijača iz fermentiranih hrušk tepk, a to je le začetek. Suhe hruške ali prge je namreč mogoče uporabiti v številnih sladkih in slanih jedeh. Glavni trik pri uporabi tepk je v tem, da so jih zmleli v prah, ki so ga nato uporabili namesto moke. Prah so uporabili za peko kruha in raznih slaščic. Prge so najprej zmleli z mlinčki za meso, nato s tistimi za orehe, dokler ni bila »moka« dovolj fina, nato je bila domišljija edina meja ustvarjalnosti. In domišljije ima Bojana Pipan v izobilju. Ta botra uporabe tepk v kulinariki je tako prijetna babica, da jo kot novinar na obisku najprej vprašam, če jo lahko objamem (in z veseljem vam povem, da je rekla da).

Bojana_Zasip_Bled_Noah_Charney© Boris Pretnar

Bojana je v svoji kuharski knjigi opisala pravo zakladnico kulinaričnih presenečenj, v katerih so prge uporabljene kot ena glavnih sestavin. Pripravlja delavnice za odrasle in otroke in že samo objem te neverjetne gospe je vreden obiska (nisem prepričan, ali je standardni del delavnice, zato preverite vnaprej).

Slovenci, ki so že slišali za tepke, in presenetljivo število jih tepk kljub njihovi lokalni slavi ne pozna, večinoma vedo, da so osnovna sestavina odličnega hruškovega žganja – tepkovca. Družinska kmetija Trglav stoji nekaj sto metrov od središča vasi Zasip. Ko smo prispeli, naju je z Borisom najprej pozdravilo strmo pobočje za hišo, posejano s tepkovimi drevesi, od katerih so nekatera prav ogromna. Ogromne količine tepk poberejo enkrat letno in iz njih skuhajo žganje.

Trglav_Andreja_Zasip_Bled_Noah_Charney© Boris Pretnar

Za pripravo žganja sveže hruške najprej zmeljejo s strojem in jih šest mesecev pustijo v sodovih, kjer teče postopek fermentacije. Nato jih dvakrat prekuhajo v kotlu za kuhanje žganja – prvi destilat ima previsoko vsebnost alkohola, drugi pa je ravno pravšnji. Iz tega osnovne pijače, ki je odlična sama po sebi, nato Trglavovi pripravijo več kot trideset različnih alkoholnih pijač, od tradicionalnega smrekovca (ki mu okus dajo mladi smrekovi vršički) in slivovca do bolj eksotičnih okusov ameriškega slamnika, grenivke, rožiča ter celo čokolade ali poprove mete. Hči Andreja nas je povabila v hišo in po stopnicah navzdol mimo črne kuhinje, sajaste od stoletij dimljenja mesa in pečenja v notranji peči na drva. Vonj po dimu nas je spremljal, ko smo se spustili po še enem stopnišču v klet.

Znamka_Bled_Noah_Charney081© Boris Pretnar

Če bi nebesa imela klet, bi bila prav taka. Stare kamnite stene in prstena tla so krasile police, polne steklenic. Če vam prija požirek žganega, potem bi se tukaj z veseljem skrili za nekaj časa. Notranjost kleti, ki nekoliko spominja na jamo, je od tal do stropa prekrita s steklenicami žganja vseh vrst, nekatere izgledajo, kot bi ravnokar pobegnile iz alkimistovega laboratorija. Dolge, vitke steklenice, steklenice, ki po obliki spominjajo na medveda ali na lobanjo, v nekaterih pa se bohotijo velike cele tepke. Pogosto na hruškovo vejo okrog mladega sadeža namreč privežejo steklenico, v kateri hruška zraste do svoje polne velikosti. Kot ladja v steklenici, le da za ljudi, ki vedo, kaj je prava zabava. V klet pa se nismo spustili zgolj zaradi »tekočega kosila«. Na veliki kamniti mizi so na nas že čakale Bojanine dobrote. Odlična odločitev, kajti žganje, ki smo ga pokušali na prazen želodec, je počasi terjalo svoj davek. Slovenci svojo gostoljubnost kažejo tako, da gostu postrežejo šilce domačega, in midva z Borisom sva se želela izkazati kot popolna gosta, kar je pomenilo, da sva »morala« pogoltniti precej žganice. Res je, včasih moje delo ni tako zelo težko.

Znamka_Bled_Noah_Charney089© Boris Pretnar

Z Borisom sva komaj skrivala navdušenje, ko sva se zapodila v Bojanine mojstrovine. Pripravila je tri namaze: prvega z ječmenom in lečo, drugega z lokalno pridelano skuto in tretjega s fižolom in koščki svinjine. Na mizi je bil sveže pečen kruh iz prgine moke, v katerem je bilo čutiti koščke hrušk, in celo potica, tipično slovensko pecivo, le da je bila ta, prav ste uganili, tudi pripravljena iz moke suhih tepk. Če bi imel več časa in mi ne bi bilo treba skrbeti, ali bom svoji hčerkici prišel pravočasno iskat v vrtec, bi v kleti ostal cel dan, dokler ne bi pokusil celotnega izbora žganic in s prgami obogatenih poslastic. Obiskovalci si lahko po predhodni najavi privoščijo prav tako pojedino, v kakršni sva uživala z Borisom, in si kupijo za domov še kakšno steklenico Trglavovega žganja ali likerja, ali pa kar več steklenic, odvisno od tega, koliko prostora še imajo v kovčku. Andrejo sem nagovarjal, naj razmisli o možnosti, da bi pripravila potovalne steklenice žganja za popotnike. Domače žganje je pač ena najboljši stvari, kar jih lahko prineseš domov s potovanja, a le redki popotniki želijo, da jih med potovanjem na nakup opozarja žvenket steklenic. Ko me v Sloveniji obiščejo prijatelji, jim v prazne steklenice za vodo nalijemo zmagovalno vaško žganje moje tašče, steklenice pa potem oblepimo še z lepilnim trakom, da jih lahko brez težav odpeljejo domov v običajni prtljagi. Prava ukana, a deluje. Velik uspeh pa zagotovo čaka tistega, ki bo izumil potovalne steklenice za žganje, ki jih bodo turisti lahko vzeli s seboj na letalo.

Znamka_Bled_Noah_Charney-prgini-struklji-093© Boris Pretnar

Zgodba vasi in njenih slavnih suhih hrušk se je nadaljevala v vaški Gostilni Kurej, kjer po posebnem receptu iz Bojanine kuharske knjige pripravljajo še eno slovensko posebnost, štruklje. Štruklje je skoraj nemogoče prevesti v tuje jezike, saj v mnogih kulturah, na primer v angleško govorečih deželah, jedi kot take ne poznajo. Štruklji so narejeni iz tankega testa, ki ga nato nadevajo z nadevom ter tesno povitega v štrukelj in zavitega v krpo, skuhajo v kropu. Štruklje nato narežejo na rezine, ki nekoliko spominjajo na rulado, a so tanjše in lahkotnejše, kot si sploh lahko predstavljate. Štruklji so lahko slani ali sladki. Bojanini so sladki, nadevani s hruškami in postreženi z omako iz tepk in rezino sveže hruške, prelite s čokolado. Če se vam zdi, da je v tej tepkastični kulinarični mojstrovini morda preveč tepk, vam lahko zagotovim, da temu ni tako. Obilica različnih načinov uporabe svežih in suhih hrušk je odraz bogastva izkušenj kuhanja z drugimi mojstrskimi sestavinami, kot so riž, pšenica, krompir ali fižol. Nobenih omejitev ni, in všeč mi je, da ta izkušnja ni lokalno vezana na Slovenijo, ampak hiperlokalno na eno samo vas. Kot turist lahko tu doživite nekaj tako specifičnega in izjemno tradicionalnega, da tega niti večina Slovencev ni imela priložnosti spoznati. Največje presenečenje pa je, da smo le pet minut proč od Bleda, najbolj turistično obleganega kraja v Sloveniji, pa le najdrznejši popotniki zaidejo sem. Tu se lahko udeležite kuharske delavnice z Bojano (in po želji dobite še objem), pokusite izjemno tepkovo žganje in druge mojstrovine Trglavove kmetije ter pokusite slastne štruklje – izkušnja, ki vam jo bodo zavidali tudi domačini.

Težko si predstavljam, da bi bilo v življenju kaj boljšega. Z Borisom bi sicer najbrž morala preteči kakih šest krogov okrog jezera, da bi pokurila vse, kar sva slastnega okusila. Kajti najin naslednji postanek bo – uganili ste – Kavarna Park in njena legendarna blejska kremna rezina.


O avtorju

Znamka_Bled_Noah_Charney103© Boris Pretnar

Dr. Noah Charney je ameriški avtor številnih knjižnih uspešnic in profesor umetnostne zgodovine, ki že vrsto let živi v Sloveniji. Odrasel je v ameriškem mestu New Haven, podiplomski študij pa je opravljal na inštitutu The Courtauld Institute ter na univerzah v Cambridgeu in v Ljubljani. Napisal je 13 knjig, med katere spadajo tudi številne mednarodne knjižne uspešnice, kot denimo »Slovenologija: življenje v najboljši državi na svetu in popotovanje po njej«, ki vsebuje eseje o njegovih dogodivščinah, ki jih je doživel med življenjem v Sloveniji, ki ji pravi »najboljša država na svetu«. V prvih šestih mesecih je bilo prodanih več kot 3.000 izvodov knjige. Njegovo delo »Večni arhitekt: življenje in delo Jožeta Plečnika, modernističnega mistika« je osvojilo drugo mesto na razpisu za slovensko književno nagrado, na arhitekturnem bienalu v Novem Sadu pa je prejelo nagrado za najboljšo knjigo. Charney je sicer specializirani strokovnjak na področju umetnostne zgodovine in umetnostnega kriminala, postal pa je tudi specialist za Slovenijo, saj o njej redno piše za večje časopise, kot sta denimo The Guardian in Washington Post. Če želite o njegovem delu izvedeti več, si oglejte spletno stran noahcharney.com, lahko pa se mu pridružite tudi na družabnih omrežjih, kjer poroča o svojih dogodivščinah v »najboljši državi na svetu«.


Ne spreglejte