Blejski otok – sveti kraj

22.02.2021

Februarja smo v Sloveniji praznovali slovenski kulturni praznik, zato februarske zapise posvečamo kulturi in njeni dediščini. Varovanje in pravilna prezentacija kulturne dediščine je namreč ena od zahtev trajnostnega razvoja destinacije (Več informacij). 

Blejski otok je majhen otok in stoji na zahodni strani Blejskega jezera. Blejski otok je tako kot Blejski grad kulturni spomenik državnega pomena. Kulturna dediščina in njena simbolika sta darilo rodov, ki so tu živeli pred nami. Bled je bil zaradi svoje lepote vedno magnet za različne umetnike, kraj spoštovanja in globoke duhovnosti.

Sveti kraj

© Tomaž Sedej

Arheolog Andrej Pleterski, ki je raziskoval tako imenovano »sveto pokrajino«, je otok hipotetično povezal še z dvema prostorskima točkama, Dobro goro in Gradiško. Skupaj naj bi te točke sestavljale »sveti trikotnik« z obrednim kotom 23°. To je kot med Zemljino osjo in ravnino Zemljine orbite okoli Sonca, kar je navidezna razlika v višini Sonca v času enakonočja in obeh Sončevih obratov. S smiselno urejeno pokrajino naj bi si slovanski naseljenci uredili kultni prostor.

Poselitev

Prvi znaki poselitve segajo v mlajšo kameno dobo. Arheološka izkopavanja pod temelji najstarejše zgodnjesrednjeveške cerkve so odkrila obrise lesene pravokotne stavbe, ki bi po izsledkih izkopavanj lahko segala še v čas zgodnjega srednjega veka. Zaradi kronološke umestitve stavbe arheološka znanost dopušča možnost, da bi na otoku lahko pred tem nekoč stalo starejše predkrščansko svetišče. Ob materialnih najdbah so arheologi na otoku našli tudi zgodnjesrednjeveško grobišče, ki sega v 9. stoletje, s 124 dokumentiranimi skeletnimi pokopi.

Zgodovina

© Aleš Krivec

O zgodovini otoka najdemo zapis konservatorke in umetnostne zgodovinarke, mag. Nike Leben: "Blejsko jezero je ledeniška tvorba izpred nekaj deset tisoč let, današnjo obliko otoka pa so skozi stoletja izoblikovali človeški posegi. Nekatere arheološke najdbe dopuščajo možnost poselitve otoka že v mlajši kameni dobi – neolitiku, nedvomno pa je bil otok poseljen najkasneje v 7. stoletju pr. Kr. Manjše svetišče je bilo v tem času posvečeno Marijinemu rojstvu in je skozi stoletja preraslo v romarsko cerkev Matere Božje na jezeru. Blejsko posest je briksenškim škofom podaril cesar Henrik II. leta 1004. Briksenški škofje so bili tu zemljiški gospodje vse do leta 1688, ko je cerkev prešla pod ljubljansko škofijo."

Arheološke raziskave blejskega otoka v 60. letih 20. stoletja so potrdile obstoj več lesenih bivališč, najpomembnejše odkritje pa je bilo obsežno grobišče z več kot sto grobovi iz 8. in 9. stol. po Kr. Številni pridatki v posameznih grobovih potrjujejo obstoj staroslovanskega grobišča oziroma naselbine, ki sodi v krog kötlaške kulturne skupine.

Blejski otok – Marijino svetišče

© Jošt Gantar

Nedvomno je že v tem času na otoku stalo manjše svetišče, sprva posvečeno Marijinemu rojstvu. Prvotno leseno kapelo so pozneje pozidali v manjšo cerkvico s pravokotno, ravno krito ladjo in polkrožnim oltarnim prostorom – apsido. V pisanih virih se kapela prvič omenja leta 1185, ko je imela verjetno že vsaj dvoladijski prostor. Predvidevamo, da so jo povečali briksenški škofi, ki so leta 1004 posest dobili v dar od cesarja Henrika II., z nadaljnjimi darovnicami do leta 1073 pa so postali škofje zemljiški gospodje z obsežno posestjo tudi v gornjesavski dolini.

Škofje so zaradi otoka večkrat prišli v spor z Oglejem, saj je ozemlje južno od Drave sodilo v okvir oglejskega patriarhata. Prvič so spor uspešno rešili v korist briksenške škofije sredi 15. stoletja. Po ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 so se spori z Briksnom nadaljevali vse do leta 1688, ko je cerkev dokončno prešla pod ljubljansko škofijo (Več informacij). 

Legende

© Aleš Krivec

Legendo o nastanku zvončka želja, ki je na otoku, smo v enem izmed naših zapisov že predstavili (Več informacij).

Slovenski romantični pesnik dr. France Prešeren je v pesmi Krst pri Savici na Blejski otok postavil Živin hram, kar pa je plod romantične dobe. Za romantično umetniško idejo staroslovanske boginje Žive se je zgledoval po antični Veneri. Upošteval pa je še Valvasorjeve in Linhartove zapise o starih slovanskih bogovih.  V slovenski zavesti je boginja Živa povezana z življenjem, setvijo in žetvijo.  

Boginja Živa naj bi imela, kot nakazuje po svojem pesniškem navdihu Prešeren, svoje svetišče na otoku sredi Blejskega jezera. Staro pogansko svetišče je imelo naziv hram. Zdi se, da Prešerna vsaj v tem, kar zadeva obstoj poganskega hrama na otoku, njegov pesniški navdih ni varal. Izkopavanja, ki so jih arheologi opravili na otoku po drugi svetovni vojni, so pod sedanjo cerkvijo odkrila temelje starejših stavb. Med temi tudi temelje, na katerih je slonela kvadratna lesena stavba iz časa pokristjanjevanja, torej iz okoli 8. stoletja.  

Naslednja prvina v starem verovanju, ki je povezana z boginjo Živo, je jezero. Po stari veri je bilo bivališče pokojnih. Na osnovi starega izročila so nastale o jezerih krščanske legende. Legenda o Blejskem otoku vsebuje deloma še predkrščanske prvine. Zvonček želja močno spominja na stara prerokovanja ob hramih poganskih bogov. V postavi bogate vdove je prav lahko ohranjen še obris nekdanje Žive in prav tako tudi naziv gospa z jezera, ki izpolni željo tistemu, ki je nanj pozvonil.  

Romana Purkart

Zelena koordinatorica destinacije Bled.