Jama pod Babjim Zobom
Spustite se v podzemlje in odkrijte čarobni jamski svet.
Intimno domača in skrivnostna jama se nahaja pod 100 metrov visoko steno, s katero se nad Bohinjsko Belo lomi planota Jelovica v dolino Save Bohinjke. Sestavljena je iz dveh rovov, ker pa je bogata s kapniki in kristali, ne velja le za najdaljši, temveč tudi najlepši primer jame v okolici. Prvi, približno 300 metrov dolg rov, je dokaj enakomerno visok in širok, ves v temno sivem apnencu, razen gruščnatega dna. Skozi rov se odpre srednji, razčlenjen del jame z brezni. Dno je kotanjasto, polno grušča in kalcitnih blokov, ki so odpadli s sten in stropa. Strop je neenakomerno visok in poraščen z redkimi in manjšimi stalaktiti. Zahodno brezno ima navpično steno, globoko 27 metrov, medtem ko je sosednje brezno tako položno, da je po njem možno prosto splezati do skupnega dna. Pri dnu se rov razdeli na dva dela. Stara nadelana pot je speljana ob breznih med južno steno in večjim stebrom, drugi rov, ki je bil odkrit šele leta 1996, pa se nahaja na drugi strani brezna.
Kapniški del jame je najbolj dekoriran in zato najlepši. Ozke galerije se razširijo v kapniško dvoranico, imenovano tudi dvorana podob, kjer je moč v skupinah videti večje, barvite kapnike in kapniške stebre. Zaradi svoje lepote s bili v času, ko je bila jama še prosto odprta, na žalost tudi izropani.
Za dvorano sledi nizek zvezni rov, visok komaj za višino človeka, nad katerim je v stropu še sekundarni rov. Tu presenečajo med sigovimi plastmi, ki tvorijo strop, kristali kalcita v obliki romboedrov, stari okoli 10 milijonov let.
Sledita še dve dvorani, prva je do 15 metrov visoka in široka votlina z vegastim dnom in stropom, skoraj v celoti izoblikovana v kalcitu. Zadnja dvorana, ki je bila umetno prebita, pa je bogata s polžasto raščenimi kapniki, imenovanimi helektiti, ki so po jamah izredno redki.
Kljub temi in mrazu pa jama nudi dom nekaterim živalim, med katerimi sta dve vrsti netopirjev, jamska mokrica, hrošč, kobilica, pajek ter stonoga, ki je endemit Bohinjskega kota.
