Cerkev Marijinega vnebovzetja na otoku

Po legendi, ki je ostala med ljudstvom, naj bi na kraju današnje baročne cerkve stalo svetišče staroslovanske boginje Žive. Svečenik Staroslav in hčerka Bogomila naj bi ga varovala, ko je prišel na otoček Črtomir. V bojih med pripadniki krščanske in poganske vere je svetišče izginilo, ljudstvo je uničilo oltar in zgradilo cerkev. Bogomila je ostala z očetom pri novi cerkvi, Črtomir pa je po krstu pri slapu Savici odšel v Oglej in postal misijonar oglejskega patriarha med Slovenci. Strokovnjaki so na Blejskem otoku odkrili sledi prazgodovinske (11. do 8. st. pr. n. š.) in slovanske poselitve (9. do 10. st.). V zgodnjem srednjem veku je bil na kraju današnje cerkve predkrščanski, verjetno staroslovanski kultni prostor. Odkritih je bilo 124 grobov s skeleti iz 9. do 11. st. Približno iz istega časa so tudi temelji predromanske kapele, zgrajene med pokristjanjevanjem, kar je verjetno edini odkriti primer kultnega objekta iz tega časa na našem ozemlju. Po pisnih virih naj bi bil prvo zidano cerkev na otoku, troladijsko romansko baziliko, posvetil l. 1142 oglejski patriarh Pellegrino.

V 15. st. je bila prezidana v gotskem slogu, sezidan je bil nov prezbiterij in prostostoječi zvonik ter glavni oltar. Prenovljeno enoladijsko cerkev je l. 1465 posvetil prvi ljubljanski škof, grof Žiga Lamberg. Leta 1509 jo je potres tako poškodoval, da so jo temeljito obnovili, in sicer v zgodnjem baročnem slogu. Iz prejšnje gotske cerkve so ohranjene le še freske v prezbiteriju in lesena soha Matere božje, ki je verjetno krasila glavni oltar. Sedanja oblika je iz 17. st., ko je bila cerkev prenovljena po ponovnem potresu. Glavni oltar z bogato pozlačeno rezbarijo je iz l. 1747. Osrednja oltarna plastika predstavlja sedečo Mater božjo, ob kateri sta donator blejske posesti Henrik II. in njegova žena Kunigunda. Stranski oltarji – posvečeni sv. Sebastijanu, sv. Magdaleni in sv. Ani, pa so nastali konec 17. st. Zvonik, zgrajen v 15. st., je bil večkrat prenovljen, saj sta ga prizadela dva potresa, l. 1688 pa je vanj udarila strela. Sedanji je visok 54 m, v njem pa so trije zvonovi, ki sta jih izdelala ljubljanska zvonarja Samassa in Franchi. Kot cerkev so tudi druge stavbe, obzidje in monumentalno stopnišče (99 stopnic) ohranile svojo podobo iz 17.st. Posebna znamenitost je "zvon želja" iz leta 1534 v zgornjem strešnem jezdecu nad cerkveno ladjo, delo F. Patavina iz Padove. Po legendi naj bi bila na blejskem gradu živela mlada vdova Poliksena. Zelo je žalovala za možem, ki so ji ga ubili razbojniki. Zbrala je vse svoje zlato in srebro ter dala uliti zvonček za otoško kapelico. Ko pa so ga peljali na otok, je hud vihar prevrnil čoln, zvonček se je potopil, čolnarji pa utonili. Ob mirnih in jasnih nočeh se njegovo zvonjenje še danes sliši iz globin jezera. Mlada vdova je bila še bolj žalostna. Odšla je v Rim in stopila v samostan. Po njeni smrti je papež poslal za cerkev na otoku drug zvonček. Kdor z njim pozvoni in tako počasti Marijo, se mu izpolni želja. 

Maše za romarske skupine so po dogovoru z blejskim župnikom.